Že od nekdaj me irritira dejstvo, da je varčevanje nekaj, česar se morajo otroci naučiti popolnoma sami. Pred nekaj leti sem imel voljo in idejo, da bi skupaj z Banko Slovenije ali Združenjem bank s pomočjo namenskih sredstev Europske centralne banke organizirali izobraževanja otrok in mladostnikov za področje osebnih financ.
Nepredstavljivo mi je, da morajo otroci to znanje in pogled oblikovati šele, ko se znajdejo na trgu in to na podlagi komericalnih namenov bank samih ali pa na podlagi izkušenj in varčevalnih vzorcev družine in znancev, za katere sami vemo, da v večini primerov niso uspešni.
Pri preverjanju, kako je s to materijo v našem osnovnošolskem učnem programu, sem naletel le na grobe hitre omembe pri gospodinjstvu in morda omembi obrestnega računa pri matematiki. A to je to.
Osnova za uspešno varčevanje je varčevalna navada in dohodki.
Pri tem si je potrebno biti popolnoma na jasnem, da je narava vsakega otroka tako individualna in različna, da te navade ni moč privzgojiti prav vsaki osebi. Sam to vidim pri svojih otrocih, kjer sem obe hčeri soočil z denarjem na isti način, sprejeli pa sta ga vsaka na svoj način in imata tudi popolnoma različen odnos do njega.
Ravno varčevalna navada je komponenta, ki se jo je praktično nemogoče priučiti v letih, ko postane namen varčevanja viden. Zaradi tega v odraslih letih ljudje potrebujejo jasen in zadosti močan odgovor na vprašanje »Zakaj varčujem?« in se lotijo t.i. Namenskega varčevanja.
Tako se izkaže za najbolj uspešno formulo izvajanje varčevanja brez razloga in motiva. Torej brez vprašanja zakaj, saj se tudi ne sprašujemo zakaj se učimo branja in pisanja, zakaj se učimo računati, se se oblačimo vremenu in priložnosti primerno, ipd.
Pravijo, da denar pokvari ljudi. Jaz pravim, da to ni res. Človeka pokvari domišljija in grabežljivost, kaj lahko za ta denar kupi, pa še to samo v primeru, da mu je do te kupljene stvari več, kot do soljudi.
Kot je že moj oče vedno govoril, denar ne osrečuje, pač pa zelo pomirja. In seveda si želimo, da bi naši otroci živeli mirno in ne bi imeli finančnih težav. Ker pa se vsi zavedamo, da se bodo prav kmalu srečali z vsakdanjostjo ravnanja z denarjem in odločitvami, ki bodo terjale visoke finančne naložbe, je prav, da jih na to tudi pripravimo. Kaj ni naša osnovno naloga staršev in družbe, da naše otroke pripavimo za samostojno življenje?
Ker se vsake toliko časa spomnem na to idejo in razmišljam kako bi jo lahko udejanil, bom tokrat dal to idejo na papir/ekran mojega bloga in tako morda naredil korak naprej. Naj omenim, da sem to idejo zaupal pred leti svojim bančnim kolegom, ki jih vidim kot potencialne glasnike in osebe, ki bi lahko bile soaktivne v takem projektu. Prav tako sem kontaktiral zaupanja vredno osebo na Banki Slovenije, ki mi je predlagala, da koncept spravim na papir in zadevo predstavim osebno. Torej začutil sem pozitven odziv. No, medtem se mi je zgodil moj odhod v tujino, vendar ideja še vedno tli v meni.
Torej v vsakem primeru je moj nasvet – postavite v otrokovo sobo šparovček takoj po rojstvu otroka in se obvežite, da boste do otrokovega 8 leta vsak mesec v njega dajali določeno vsoto. Začnite z majhnimi zneski, morda 5-10 EUR mesečno, ter babicam in dedkom, kakor tudi drugim povejte, da će želijo darovati, da naj to storijo v gotovini v točno ta šparovček. Šparovček naj bo primerno velik, saj je osnovni namen v njemu nabirati sredstva, katere bosta nato skupaj z otrokom prvič odnesli v banko ali drugo finančno ustanovo. Poskrbite, da se bo ta dan zgodil, torej ne odpirajte šparovčka in ne bodite prehitri pri odpiranju hranilnih vlog. Otrok naj se privadi, da je stalnost nabiranja denarja v fizični obliki psihično nekaj povsem normalnega, torej ne odrekanje, s čimer sem se mnogokrat srečal pri nekaterih svojih strankah (imam skoraj 20 let bančnih izkušenj). In ne oropajte ga dne velikega pričakovanja, kakšen zaklad se nahaja v tem šparovčku.
Morda se v tem delu nekdo ne bo strinjal s to metodo, zaradi izgube vrednosti zaradi inflacije, pa vendar je izkušnja in možnosti vzgoje fizičnega razumevanja denarja in ne neke virtualne cifre na nekem kontu vredna oportunitetne izgube 2% vrednosti letno, ki jih banka recimo prizna za neko vlogo.
Obresti ne smejo postati namen varčevanja. Osnovni namen naj bo periodično izvajanje kopičenja premoženja z lastnim doprinosom. Veliko boste tudi naredili, če boste otroku pojasnili zgodovino denarja, način kako nastaja in v njem vzbudili tudi umetniško-oblikovno noto, ko boste podrobneje pogledali bankovce in kovance. In to ne samo našo domačo valuto, pač pa tudi bolj v svetovnem pogledu. kako izgleda tako zanimanje za to “odraslo” zadevo, sem videl na lastne oči, ko sem povabil tretješolčke na obisk v eno od poslovalnic banke kjer sem tedaj delal. Kontakt je bil neizmerno spoštljiv, tako da ne dvomim v uspeh razmevanja v kolikor je le to pravilno stimulirano.
Ko pride čas, ko je otrokovo razumevanje okolja primerno razvito, je čas, da otrok začne spoznavati finančne pojme kot so varčevalne vloge, obresti, ter transakcija pologa in dviga gotovine. Ker sem sam v preteklih letih v sebi razvil precej kritičen odnos do obrestovanja in s tem model sodobnega konvencionalnega bančništva, bom vzel obrestovanje kot nujno zlo, ki mu pač ni moč uiti v našem svetu. Definitvno pa naj bo denar namenjen uresničevanju življenskih in poklicnih ciljev. Torej omogočiti samostojno podjetništvo. In banke naj bodo v prihodnjosti zanesljiv partner, ki bo to pot podjetništva aktivno spremljala in podpirala.
Toliko za danes, na to temo se še oglasim in sprašujem vas – je materija zanimiva?
