Leto 3 mojega življenja v Nemčiji

Kmalu, torej decembra bo minilo 3. leto, od kar sem se spravil na novo pot.

Prvo, kar moram reči je, da je naravnost neverjetno, da je tako hitro minilo. 3 leta kot absolutno število ni malo. Očitno se mi je moralo res dogajati in živim od cilja do cilja, tako da enostavno življenski tok požira čas in ga spreminja v nekaj, kar ne morem opisati kot trajanje. Gre za neko pot, ki dejansko pomeni živeti.

Težko rečem, da sem prišel do kakih spoznanj, ki bi jih lahko kar takole zrecitiral. Bolj sem mi zdi, da sem se spremenil v smislu reakcije na vsako posamezno točko vsakdana. Menim, da se mi mišljenje tudi ni kaj dosti spremenilo, morda le izsostrilo in obogatilo. Ne bi ravno govoril o modrosti, a čas in izkušnje le naredijo svoje.

Fizično in psihično sem na vrhuncu svojih moči. Ne spomnim se več, kdaj sem se tako dobro počutil. V glavi je vse posortirano na svoje mesto, poklicna pot mi daje vedeti, da napredujem in rastem in se razvijam v smereh kamor si želim in načeloma sem zadovoljen sam s seboj. Telesno sem se z redno vadbo in malih uspehih spravil na nivo, ki ga že dolgo časa nisem imel. Na življenje naprej gledam s pozitivnimi in prijaznimi očmi, čeprav so bile izkušnje kdaj tudi ne tako prijazne. Seveda so še vedno stvari, po katerih hrepenim in so tudi motiv za moje nadalnje življenje.

Če kaj pogrešam? Da seveda, družino. Saj se vidimo in komuniciramo preko Skypa, a stisniti se ne da preko kabla. To je cena, ki jo plačujemo. Za nekoga previsoka, za nekoga sprejemljiva, za nekoga ni niti omembe vredna.

Še ena zadeva je, ki bi jo morda omenil. Prijatelji. Po treh letih je očitno je precej naravno, da te prijatelji začno pozabljati. Eni prej, eni kasneje, a vedno manj je klicev in elektronske pošte. Lahko se le sprašujem, če bi bilo tako tudi, če bi bil v Sloveniji in je morda razdalja kriva, a dejstvo je, da komunikacija z njimi zanemarljiva oz. lahko rečem, da je po tem času ni več. Morda sem pa tja kak vljudnosti pozdrav in čestitka ob rojstnem dnevu, a kaj več… tega ni.

Verjetno naravno. »Daleč od oči, daleč od srca«. Sam sicer absolutno ne verjamem v to, a morda sem le drugačen v tem pogledu. In tako se tudi sam vedno pogosteje zalotim ob razmišljanju, zakaj bi še naprej poskušal vzdrževati stik, če je aktivnost pri tem precej enostranska. In priznam, pri nekaterih sem enostavno prenehal. In se sprijaznil z resničnostjo in relativnostjo medčloveških odnosov.

In tudi to je verjetno cena mojega odhoda.

Glede na dnevni ritem skozi čas, se mi je tudi dnevni red nekako sam uredil. In glede na mojo redoljubnost, sem nekako naravno prišel v nek koledar aktivnosti, ki deluje zame. Čas je porazdeljen in optimiziran, ter prilagojen, da lahko brez kakega stresa živim normalno.

Jezik – torej nemščina je pravzaprav moj drugi materin jezik in sem ga govoril preden sem govoril slovenščino. Resda sem ga kar dobro pozabil v času življenja v Sloveniji, a se je sedaj vrnil. Ker v službi uporabljam več angleščino, za ostali čas pa nemščino, se najdejo trenutki, ko se kakega izraza v slovenščini enostavno ne spomnim. Jezik je zanimiva in obenem zapletena reč. In ni kar samo dano, da se pravilno tudi izražaš. Za to je potrebno kar nekaj truda in ne gre misliti, da je tudi vseeno kako se izražamo. Morda v vsakdanjem življenju to še vzdrži, da se prebiješ z nekaj standardnimi izrazi, a ko je potrebno kaj več, predvsem v profesionalnem smislu je potrebno biti pri oblikovanju in izbiri besed kaj pazljiv. Od začetka si lahko še simpatičen s kako grobo napako, a ta čas mine in sogovorniki le pričakujejo neko kompetenco, ki jo brez pravilnega izražanja ni mogoče dokazati.

Upravno – finančno sem se tudi že kar dobro spoznal z infrastrukturo in pravili igre. Morda lahko še vedno rečem, da mi največ težav povzročajo slovenski upravni organi oz. bolje rečeno Davčna uprava RS. Medtem, ko se tukaj s Finanzamtom sporazumem res odlično, postopki in navodila so jasni, prijaznost in uslužnost uradnikov je neverjetna, tako da jih vedno rad obiščem. Ni slabega občutka, ni nekih zahrbtnih nagibov. Ko dam cesarju kar je cesarjevega ne čutim nobenega negativnega momenta. Tega ne morem trditi za DURS. Živčnost, jeza in slaba volja, to je občutek, ki privre na dan, ko moram zopet kaj komunicirati z njimi. In vseskozi se sprašujem zakaj mi je tega sploh treba?

Kakšne slovenske sredine si tukaj nisem našel. Mislim, da celo obstaja neko slovensko društvo tukaj, a nekako mi ni do tega. Ne pogrešam Slovenije v smislu pogrešanja države. Glede na mojo življensko pot se ne morem šteti kot pripadnik enega samega območja in ureditve.

Saj mi misli velikokrat odtavajo v sliko slovenskih gora in sem vesel, ko Slovenija zmaguje na športnih tekmovanjih, in rad poslušam slovensko glasbo in sem tudi razočaran in čutim osebno prizadetost, ko berem o dnevnem dogajanju v Sloveniji, a nekako vedno manj časa in razmišljanja namenim tem tematikam.

Živim v multikulturalnem okolju. Dnevno je okoli mene nekaj deset različnih narodnosti in jezikov, vonjev, ter okusov, navad in načinov oblačenja in nekako je ta pisanost postala del sprejemanje dneva. Vsako odstopanje od tega novega normalizma, mi je nekako tuje in postanem pozoren na novo okolje.

Vsake toliko časa se dobim s Primožem, ki je zaposlen na Evropski centralni banki. Ob večerji malce počvekava o najinih izkušnjah in pogledih in fino mi je ko se dobim z njim. Še bolje, ko se nama pridruži tudi njegova Špela iz Ljubljane.

Kaj želim še povedati?

Življenje v Nemčiji je dobro. Zasluži se spodobno, odnosi so kot povsod, včasih boljši, včasi je potrebno kaj več vložiti, a v povprečju je normativ komunikacije na visokem nivoju. Medčloveški odnosi so spoštljivi in v normalnem tonu. Za slovenske oči morda je nekoliko “hladnosti”. In prav ta “hladnost” je morda pozitivna, ko včasih kri zavre. V osnovi je normalnost sprejeta povsod in nekako ni prostora za bahanje in izkazovanje osebnega stanja. Stvar mora biti smiselna, efektivna. Prej bi rekel, da je normalnost zavedanje in odgovornost do narave, okolja, soljudi, zgodovino, itd. Morda bi temu lahko dal ime Patriotizem, a nekako do zemlje, ne posamezne države. Med mladimi precej priljubljen “lokal patriotizem” – s svojimi navadami, jezikom, načinom praznovanja in dnevnega življenja, kuhinje pa do ponosa in pripadnosti do svojega nogometnega kluba, pa čeprav je na zadnjem mestu neke “šestnajste” lige. Z nacionalizmom se osebno nisem srečal niti enkrat samkrat. Zavedam se, da obstaja in da živi podtalno. In občasno se zgodijo dogodki, ki pridejo v dnevne novice. Predvsem na vzhodu države. In vem tudi, kako močno je zakoreninjeno v večini nemcev nasprotovanje in upor do tega. Predvsem v mlajših generacijah ljudi, ki bodo vodili to državo v naslednjih letih.

Seveda so tudi težave in problemi. Morda veliko bolj izraziti, kot v Sloveniji. Krimimal, droge, prostitucija, brezdomci, azilanti, medrasne in medverske nestrpnosti, teroristične aktivnosti, umori, ugrabitve, družinsko nasilje, socialni problemi. Lahko bi našteval še in še. Seveda je tega v primerjavi s Slovenijo veliko in tudi bolj množično. A ko nekaj časa živiš v tem okolju, postane to le ena od stvari, ki jih vzameš na znanje, se nekako notranje do tega opredeliš in prilagodiš v smislu lastnih reakcij ob stiku s tem. Vsak zakaj ima svoj zato in moje življenje je prekratko, da bi se ukvarjal z identifikacijo razlogov za vsako posamezno absolutno črno točko družbe.

Pravzaprav izgublja tla pod nogami vsaka oblika totalizarizma, tudi cerkev. Nemčija je precej drugačna v smislu cerkvenega reda in relacije do religij kot Slovenija. Je tudi bolj heterogena. In tudi mnogo bolj bogata. Zgodovinsko je tudi nekako cerkev bila neločljivi del te države, saj jo je sobolikovala in mnogo cerkvenih dogodkov je vodilo nastanek Nemčije v današnji obliki.

Današnji pogled je primeren času v katerem živimo. Cerkev kot institucija je mnogo bolj podobna globalni korporaciji, kot pa instituciji religiozne oskrbe vernikov. V času od kar sem tu, je bilo res veliko kritike na račun predvsem katoliške cerkve. Spolno izkoriščanje otrok, nasprotovanje istospolnim porokam, neverjetna razkošnost in zapravljivost, politika in profitabilno naravnano vodenje socialnih in vzgojnih institucij, segmentiranje in obravnava zaposlenih v teh institucijah (vzgojiteljica v katoliškem vrtcu je bila odpuščena po ločitvi) in ne nazadnje financiranje katoliške cerkve iz davkoplačevalskega denarja, kjer je velik del populacije nekatoliški, vodi v veliko izgubo vernikov in prostora v družbi.

Še 4 dnevi do Frankfurtskega maratona, v katerem bom nastopil še s tremi kolegi in bomo razdaljo 42 km premagali štafetno. Morda je to slika mojega življenja tukaj. Dosegel bom nekaj, kar prej nikoli nisem in to s pisano družbo indijcev. Pot do cilja bo obenem tudi pot do novega začetka, nove poti,…